...kaj res že leto in pol nisem ničesar lepega o Bartu napisala? Pa toliko se je zgodilo! Poleti predvsem voda - slana ali sladka, tekoča ali ne,... kadar je bil čas, smo šli nekam k vodi; v vodo, po vodi, pod vodo,...
Jeseni 2011 sva opravila B-Bh. Uspešno, solidno. Rada se spomnim na treninge, pa na generalke na izpitnem poligonu. Sploh na tisto, ko je lilo kot iz škafa. Ko sva domov v Ljubljano bolj plavala kot vozila. Bil je lep čas.
Eh, potem je sledilo vadenje. Tokrat moje. Po črnobelem. To so bili bolj dolgočasni meseci za Barta. Ampak, kadar mi je čas dopuščal, sva se šla zlaufat. Obema je sedlo. :) Ali pa je šel s prijatelji. In tako do aprila 2012, ko sem dokončno zaprla pokrov na črnobelem. Vsaj tako, zares. Seveda še igram. Ampak tako, zase. (Za Barta ne; gre stran, užaljen, ker se ukvarjam s črnobelim in ne z njim, zlatim. Ali pa se zlekne po tleh in "trpi".;)
Potem sva imela srede. Na poligonu pri Fajn psu. Imela sva dopoldneve; na Rašici, Rožniku, sem in tja še kje drugje. Na Javoru ne več, ker ti tam vlomijo v avto in odnesejo torbo z notami vred. In to sredi gozda.
...pa tako rada sva imela Javor.
V začetku maja smo bili na Hvaru. Najboljše počitnice so bile to, za oba. Zlatko je plaval, včasih tudi po cele dneve, iz vode smo ga skorajda vlekli. Zvečer smo ga na plaži tuširali s plastenko sladke vode. Tudi po dvakrat, ker je bilo včasih nujno treba še en krog. Sredi dneva, v plažnem baru, pa smo, prav tako s plastenko polivali mesta, kjer je morje bruhnilo iz Barta. K sreči ni nihče opazil! Prav tako nas ni nihče vprašal, zakaj hodimo na wc polnit plastenke z vodo, ki naj ne bi bila pitna. Večkrat ob istem obisku.
Zjutraj smo mu iz kožuha pobirali legla gromozanskih klopov (ki naj jih na Hvaru ne bi bilo!); pobral jih je najbrž v podrastju na poti do plaže. In ampulica, ki jo je na vrat dobil še v Ljubljani, se je sprala z njega najbrž že prvi dan. K sreči je bilo vse ok.
Bohinj poleti ter Rašica in Rožnik jeseni.
Potem pa nekaj novega...
Jeseni 2011 sva opravila B-Bh. Uspešno, solidno. Rada se spomnim na treninge, pa na generalke na izpitnem poligonu. Sploh na tisto, ko je lilo kot iz škafa. Ko sva domov v Ljubljano bolj plavala kot vozila. Bil je lep čas.
Eh, potem je sledilo vadenje. Tokrat moje. Po črnobelem. To so bili bolj dolgočasni meseci za Barta. Ampak, kadar mi je čas dopuščal, sva se šla zlaufat. Obema je sedlo. :) Ali pa je šel s prijatelji. In tako do aprila 2012, ko sem dokončno zaprla pokrov na črnobelem. Vsaj tako, zares. Seveda še igram. Ampak tako, zase. (Za Barta ne; gre stran, užaljen, ker se ukvarjam s črnobelim in ne z njim, zlatim. Ali pa se zlekne po tleh in "trpi".;)
Potem sva imela srede. Na poligonu pri Fajn psu. Imela sva dopoldneve; na Rašici, Rožniku, sem in tja še kje drugje. Na Javoru ne več, ker ti tam vlomijo v avto in odnesejo torbo z notami vred. In to sredi gozda.
...pa tako rada sva imela Javor.
Zjutraj smo mu iz kožuha pobirali legla gromozanskih klopov (ki naj jih na Hvaru ne bi bilo!); pobral jih je najbrž v podrastju na poti do plaže. In ampulica, ki jo je na vrat dobil še v Ljubljani, se je sprala z njega najbrž že prvi dan. K sreči je bilo vse ok.
Bohinj poleti ter Rašica in Rožnik jeseni.
Potem pa nekaj novega...
