Brez navdiha...

...za pisanje. Služba večino življenja posrka iz mene še preden je dobro konec torka. Hvala bogu za na pol proste četrtke, še bolj za vikende, najbolj pa za vižle in Barta.

Včeraj smo se spet dobili z Ajkom. Nekje na snegu, tako da smo spet lahko gledali oranžno na belem. Pri svojih sedmih mesecih in pol je Ajk že tako velik kot Bart. Bi rekla, da tudi malo bolj ubogljiv. Procent odzivnosti na prvi klic je veliko višji kot pri Bartu... Ga pa Bart vsaj trikratno prekaša s svojo otročjostjo in pripravljenostjo na karkoli bedastega. Na primer preskočit dva metra široko grapo, da gre lahko pozdravit novo prijateljico. Ali pa tlačit se v tetin fotelj, ki mu je bil nekoč baje zelo prav, danes pa, po besedah naše tamale, menda ne več tako. Da ne govorim o zavitih stopnicah.....

... Pravzaprav sem hotela napisat članek o zimi. Za kaj vse je tako fina. Mogoče naslednjič. Tokrat se samo pohvalim, da priklon že znamo, papa gre ob konkretni zvočni spremljavi, poleg v rikverc se nam pa samo včasih malo us***e. No... salame je še dovolj....

Zapiski

Ker je bil tale blog ustvarjen (tudi) zato, ker ponavadi od jutranjih do večernih učnih uric pozabim četrtino tega, kar trenutno učim Barta, si zdaj zapisujem trenutne trikce in vaje.

Poleg zgledne hoje na povodcu (lepo kaže! :) imamo trenutno na mizi:
priklon - v začetni fazi;
poleg v rikverc - v začetni fazi, čeprav ne prav novo;
papa - samo še kozmetični popravki.

Vižla x 2

V soboto smo bili na čisto pravem play-dejtu. Dobili smo se s šestmesečnim Ajkom. Primerjava? Vižla v vseh pogledih, tako kot Bart, a veliko bolj vzgojen. :) Tako da sem spet dobila malo navdiha in zagona, da Barta še prej spravim v red. Še isti dan sem namreč (že x-tič) napovedala vojno vlečenju. Po dolgem času sva šla na sprehod s staro ovratnico namesto zatezne in s salamo v žepu namesto piškotov. Ne vem, ali naj uspeh pripišem dobri stari Poli (vbistvu je Mercatorjeva), nizkemu pritisku ali Bartovi utrujenosti - naporni soboti je sledila frizbijevska nedelja; vglavnem... vlečenje je (zaenkrat) opazno potihnilo...

Dve oranžni raketi


Pred metom žogice

Bart Blazni

Včeraj po dolgem času spet napat blaznosti. O tem še nisem pisala, ker je v zadnjih mesecih skoraj izginilo. Po prav lepem dnevu doma sva šla na bližnji travnik še malo pretegnit tace. Med veselim tekanjem sem in tja je našel nekaj fino smrdečega, v čemer se velja globoko povaljat.
Na moj glasen "NE!" se mu je utrgalo. Sledilo je lajanje, skakanje vame, obešanje na roke... skratka repriza mladostniških tečnobnarij v vsej svoji veličini. Moja začetna ignoranca je prerasla v rahlo živčnost, ta pa v jezo, ki je temeljila na potrditvi, da Bartu še vedno ne morem zaupat, ko je spuščen, in da ga pravzaprav sploh ne obvladam. Tam nekje od daleč se je oglašala še želja, da bi imela ali vedela za kako šok terapijo na daljavo, v kakršnikoli obliki (šprico z limoninim sokom, piščalko s predirljivo visokim, za pse oglušujočim zvokom, ... whatever že!). Tako pa sem lahko le stala, ignorirala, kolikor se je pač dalo in iskala priložnost kontraudarca oz. najboljše možnosti ulova.
Vse skupaj je trajalo dobrih 20 minut, obvladala pa sem ga šele potem, ko je zmotno pomislil, da po vsem skupaj resno mislim, da se greva lahko še malo frizbija. Najbrž ni bila prava izbira, je bila pa edina, ki sem jo imela, če nisem hotela na priložnost čakati do.... danes?
Doma sva drug drugega še ves večer in danes zjutraj gledala nezaupljivo, danes pa po dolgem času spet utrjujem avtoriteto.
Očitno si bova zdaj nekaj dni zelo blizu (zelo blizu = 15o centimetrov + dolžina moje iztegnjene roke). Po travnikih pa bo tekal s slednim povodcem.

Našli smo travnik

Blizu doma, stran od ceste, z ne preveč pasjimi obiskovalci. Kar pomeni, da bo Bart lahko večkrat spuščen. Juhu!
Hkrati je to nova priložnost in izziv izboljšat naš šepav odpoklic. Mogoče bo pri tem kaj pomagal frizbi, ki ga imam tudi namen uporabljat na tem super travniku. No, takoj, ko kupim novega. Prejšnjega smo namreč že prebavili.

Vlečenje

postaja vedno bolj obvladljivo. Včerajšnji šolski sprehod po Tivoliju se je obrestoval veliko bolj kot je v začetku kazalo. :) Seveda smo še svetlobna leta od popolnosti. A korak bližje.
Veliko je odvisno tudi od moje doslednosti, vem. Vedno bolj opažam, da se splača. In si obljubljam, da se bom v tej smeri bolj trudila. Delo z Bartom me res takoooo veseli! :)
Včasih mi je žal, da se nisva srečala kakih pet let prej, ko sem imela malo več časa in malo manj let; v tem primeru bi šla z veseljem med reševalce. No, ja... mogoče me pa tudi kaj takega še kdaj čaka, kdo ve. Zaenkrat prestopamo stopničko za stopničko. Na popuščenem povodcu, jasno.

Modra in glasna

Najboljša žoga za na sprehod. Jasno za tja, kjer nisi med štirimi stenami, da se piskanje ne zažira v ušesa nič krivih mimoidočih.
V skrajnih primerih uporabna tudi kot ultimativno sredstvo za odpoklic.

Bartova najljubša. :)

Cilji in trenutno stanje

Cilj: na povodcu se ne vleče. Pika. Tudi če vidi psa, ki bi ga rad pozdravil ali se z njim igral.
Trenutno stanje: povodec je popuščen večinoma samo takrat, ko hodimo po trasi naši vsakdanji ali je zunaj peklensko vroče ali ko je grozno utrujen in jezik visi do tal. V ostalih primerih je napet kot tetiva na loku, sploh če je nekje v radiju 500 m kak pes. Lahko ga sploh ne vidi. Lahko niti ni pes, ampak samo preverja, če bi tista mala stvar, ki poplesava v vetru, utegnila biti pes. Ali kaj drugega zabavnega.
Metode in naloge: čimvečkrat obiskati (zaenkrat manj obljudene) Bartu neznane kraje, kjer ne bomo deležni zaskrbljujočih pogledov in očitkov o tem, kako davimo psa. Če je trenutno metoda s špagasto zatezno ovratnico edina, ki deluje, so be it. Veliko slabše bi bilo stanje puščati takšno kot je in se pustiti vleči skozi življenje.

Cilj: v ljudi, ki ga želijo pobožati ali ga ogovorijo, se ne skače. Pika.
Trenutno stanje: vsak, ki ga ogovori vsaj z "Ja, kuža!", je vreden vsaj enega "pipa" s smrčkom na nos, če že ne malo bolj konkretnega poljubčka ali ugriza v nos ali uhelj. Slednje je rezervirano samo za najljubše VIP člane.
Metode in naloge: najprej z ljudmi, ki ga ogovarjajo na ulici: - preusmeriti pozornost preden pride do interakcije in če se le da, zahtevati sedi v času občudovanja. (Vbistvu sem v tejle točki še najbolj bosa.) Nato kupit sestavine za mojito, naročit domov čimveč obiskov, pred tem pa jih inštruirat o tem, kaj narest, če te pes preveč veselo pozdravi, ko stopiš skozi vrata. Mojiti so za nagrado. Za ljudi, jasno.

Cilj: ko ga pokličem po imenu, se vsaj zdrzne in pogleda nekam v smer kličočega... Tri pike...
Trenutno stanje: nekje tukaj. Z občasnimi mrki, ko zgleda da do slišnega centra ni prišel niti A, kaj šele soglasniki. Zaenkrat bom zadovoljna z malim.
Metode in naloge: domača naloga iz pasje šole. Metat salamce levo in desno mimo mene ob klicanju njegovega imena, hkrati pa ime čimbolj (pravzaprav popolnoma) izvzeti iz vsakdanje rabe.

Kolk dela!

Tukaj je!

Moj prvi blog. :)
Al je Bartov? ;) Fejsbuk profil mam namreč že tako potacan z Bartovimi slikami, komentarji na Bartove slike pa s seznanjanjem sveta, kaj Bart dela in ktero je zadnjič ušpičil... ...da sm se odločila, da bo najbrž bolje, če bo vse spravljeno na enem mestu.
Ne bo tako zabaven za brat, kot je Jonasov, jasno... se bom pa jaz toliko bolj zabavala ob pisanju. Pa upam, da mi koristi tudi kot zapiski Bartove vzgoje. To bi namreč krvavo rabila.