postaja vedno bolj obvladljivo. Včerajšnji šolski sprehod po Tivoliju se je obrestoval veliko bolj kot je v začetku kazalo. :) Seveda smo še svetlobna leta od popolnosti. A korak bližje.
Veliko je odvisno tudi od moje doslednosti, vem. Vedno bolj opažam, da se splača. In si obljubljam, da se bom v tej smeri bolj trudila. Delo z Bartom me res takoooo veseli! :)
Včasih mi je žal, da se nisva srečala kakih pet let prej, ko sem imela malo več časa in malo manj let; v tem primeru bi šla z veseljem med reševalce. No, ja... mogoče me pa tudi kaj takega še kdaj čaka, kdo ve. Zaenkrat prestopamo stopničko za stopničko. Na popuščenem povodcu, jasno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar