Zapiski

Ker je bil tale blog ustvarjen (tudi) zato, ker ponavadi od jutranjih do večernih učnih uric pozabim četrtino tega, kar trenutno učim Barta, si zdaj zapisujem trenutne trikce in vaje.

Poleg zgledne hoje na povodcu (lepo kaže! :) imamo trenutno na mizi:
priklon - v začetni fazi;
poleg v rikverc - v začetni fazi, čeprav ne prav novo;
papa - samo še kozmetični popravki.

Vižla x 2

V soboto smo bili na čisto pravem play-dejtu. Dobili smo se s šestmesečnim Ajkom. Primerjava? Vižla v vseh pogledih, tako kot Bart, a veliko bolj vzgojen. :) Tako da sem spet dobila malo navdiha in zagona, da Barta še prej spravim v red. Še isti dan sem namreč (že x-tič) napovedala vojno vlečenju. Po dolgem času sva šla na sprehod s staro ovratnico namesto zatezne in s salamo v žepu namesto piškotov. Ne vem, ali naj uspeh pripišem dobri stari Poli (vbistvu je Mercatorjeva), nizkemu pritisku ali Bartovi utrujenosti - naporni soboti je sledila frizbijevska nedelja; vglavnem... vlečenje je (zaenkrat) opazno potihnilo...

Dve oranžni raketi


Pred metom žogice

Bart Blazni

Včeraj po dolgem času spet napat blaznosti. O tem še nisem pisala, ker je v zadnjih mesecih skoraj izginilo. Po prav lepem dnevu doma sva šla na bližnji travnik še malo pretegnit tace. Med veselim tekanjem sem in tja je našel nekaj fino smrdečega, v čemer se velja globoko povaljat.
Na moj glasen "NE!" se mu je utrgalo. Sledilo je lajanje, skakanje vame, obešanje na roke... skratka repriza mladostniških tečnobnarij v vsej svoji veličini. Moja začetna ignoranca je prerasla v rahlo živčnost, ta pa v jezo, ki je temeljila na potrditvi, da Bartu še vedno ne morem zaupat, ko je spuščen, in da ga pravzaprav sploh ne obvladam. Tam nekje od daleč se je oglašala še želja, da bi imela ali vedela za kako šok terapijo na daljavo, v kakršnikoli obliki (šprico z limoninim sokom, piščalko s predirljivo visokim, za pse oglušujočim zvokom, ... whatever že!). Tako pa sem lahko le stala, ignorirala, kolikor se je pač dalo in iskala priložnost kontraudarca oz. najboljše možnosti ulova.
Vse skupaj je trajalo dobrih 20 minut, obvladala pa sem ga šele potem, ko je zmotno pomislil, da po vsem skupaj resno mislim, da se greva lahko še malo frizbija. Najbrž ni bila prava izbira, je bila pa edina, ki sem jo imela, če nisem hotela na priložnost čakati do.... danes?
Doma sva drug drugega še ves večer in danes zjutraj gledala nezaupljivo, danes pa po dolgem času spet utrjujem avtoriteto.
Očitno si bova zdaj nekaj dni zelo blizu (zelo blizu = 15o centimetrov + dolžina moje iztegnjene roke). Po travnikih pa bo tekal s slednim povodcem.