Včeraj po dolgem času spet napat blaznosti. O tem še nisem pisala, ker je v zadnjih mesecih skoraj izginilo. Po prav lepem dnevu doma sva šla na bližnji travnik še malo pretegnit tace. Med veselim tekanjem sem in tja je našel nekaj fino smrdečega, v čemer se velja globoko povaljat.
Na moj glasen "NE!" se mu je utrgalo. Sledilo je lajanje, skakanje vame, obešanje na roke... skratka repriza mladostniških tečnobnarij v vsej svoji veličini. Moja začetna ignoranca je prerasla v rahlo živčnost, ta pa v jezo, ki je temeljila na potrditvi, da Bartu še vedno ne morem zaupat, ko je spuščen, in da ga pravzaprav sploh ne obvladam. Tam nekje od daleč se je oglašala še želja, da bi imela ali vedela za kako šok terapijo na daljavo, v kakršnikoli obliki (šprico z limoninim sokom, piščalko s predirljivo visokim, za pse oglušujočim zvokom, ... whatever že!). Tako pa sem lahko le stala, ignorirala, kolikor se je pač dalo in iskala priložnost kontraudarca oz. najboljše možnosti ulova.
Vse skupaj je trajalo dobrih 20 minut, obvladala pa sem ga šele potem, ko je zmotno pomislil, da po vsem skupaj resno mislim, da se greva lahko še malo frizbija. Najbrž ni bila prava izbira, je bila pa edina, ki sem jo imela, če nisem hotela na priložnost čakati do.... danes?
Doma sva drug drugega še ves večer in danes zjutraj gledala nezaupljivo, danes pa po dolgem času spet utrjujem avtoriteto.
Očitno si bova zdaj nekaj dni zelo blizu (zelo blizu = 15o centimetrov + dolžina moje iztegnjene roke). Po travnikih pa bo tekal s slednim povodcem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar