Vlečenje

postaja vedno bolj obvladljivo. Včerajšnji šolski sprehod po Tivoliju se je obrestoval veliko bolj kot je v začetku kazalo. :) Seveda smo še svetlobna leta od popolnosti. A korak bližje.
Veliko je odvisno tudi od moje doslednosti, vem. Vedno bolj opažam, da se splača. In si obljubljam, da se bom v tej smeri bolj trudila. Delo z Bartom me res takoooo veseli! :)
Včasih mi je žal, da se nisva srečala kakih pet let prej, ko sem imela malo več časa in malo manj let; v tem primeru bi šla z veseljem med reševalce. No, ja... mogoče me pa tudi kaj takega še kdaj čaka, kdo ve. Zaenkrat prestopamo stopničko za stopničko. Na popuščenem povodcu, jasno.

Modra in glasna

Najboljša žoga za na sprehod. Jasno za tja, kjer nisi med štirimi stenami, da se piskanje ne zažira v ušesa nič krivih mimoidočih.
V skrajnih primerih uporabna tudi kot ultimativno sredstvo za odpoklic.

Bartova najljubša. :)