Škatla

Boks, po pasje. Kupljen z namenom, da bo šel nekoč v avto. In Bart vanj. Prostovoljno, seveda. Nekaj, kar se mi je še pred kratkim zdela znanstvena fantastika, mi zdaj daje novo upanje, da morda pa le bo... enkrat... ne prav daleč v prihodnosti... Bart sam prišel do avta in se v prtljažnik dvignil vsaj s sprednjimi tacami.

Po začetnem dopoldanskem nezaupanju sva do večera prišla do tega, da je šel Bart že prostovoljno spat v boks. Seveda samo za kratek čas. Čez nekaj dni smo poskusili zapreti vratca. Neuspešno, saj potem nekaj časa spet ni hotel vanj. Po pavzi, ki je trajala slab vikend, smo poskusili spet; tokrat veliko bolj uspešno! Lepo je počakal v boksu, tudi ko sem zaprla vratca in ni pobegnil ven, ko sem jih spet odprla. Juhej! 
Zdaj se z veseljem lahko začnemo igrati Igrice s kletko s kliker.si. Potem pa veselo naprej!

Zlati kuža

Zakaj?

Ker je danes na sprehodu prav skrbno prinašal frizbi nazaj in ga (na ukaz) spuščal največ 2 metra od nas. Ker je bil totalno napaljen nanj, tudi kadar je zapihal veter in izza hribov prinesel neko fajno sled, ki jo je tako zadovoljno vlekel vase. Ker ge že zelo dolgo ni prijela tista zoprna blaznost. Ker je ves čas sprehoda z repom mahal tako močno, da je zgledal kot da bo zdaj zdaj odfrčal nekam daleč. Ker je na potkah, kjer nismo metali frizbija zelo zgledno fehtaril za met tako, da je hodil ob nogi in gledal v učke, čeprav mu tega ni nihče posebej ukazal. Ker je na koncu sprehoda prav pogumno stopil do prtljažnika in ga povohal, čeprav vsi vemo, da se vožnje grozno boji. Ker v avtu danes skoraj nič ni cvilil. Ker je potem doma prav veselo glodal svojo malo palčkasto žvečko, kasneje pa še moj ogrizek od jabolka. Ker se ne more odločiti, kaj od tega dvojega ima raje.
Ker potem, ko sem morala it vadit klavir, ni prav nič sitnaril, ampak se je najlepše zleknil k moji levi nogi (ki je bolj pri miru kot desna) in se ravno prav stiskal obnjo in zaspal.
Ker zdaj že ve, da sme v sobi samo do polovice in se (ok, ne vedno;) na tisti polovici ustavi in vrže dol tudi takrat, kadar midva ne gledava. Ker ne poznam drugega kužka, ki bi se raje stiskal in crkljal, kot on. Iz milijona drugih razlogov. Ker je najbolj bartast. ;)
Zlatko. :)

Brez navdiha...

...za pisanje. Služba večino življenja posrka iz mene še preden je dobro konec torka. Hvala bogu za na pol proste četrtke, še bolj za vikende, najbolj pa za vižle in Barta.

Včeraj smo se spet dobili z Ajkom. Nekje na snegu, tako da smo spet lahko gledali oranžno na belem. Pri svojih sedmih mesecih in pol je Ajk že tako velik kot Bart. Bi rekla, da tudi malo bolj ubogljiv. Procent odzivnosti na prvi klic je veliko višji kot pri Bartu... Ga pa Bart vsaj trikratno prekaša s svojo otročjostjo in pripravljenostjo na karkoli bedastega. Na primer preskočit dva metra široko grapo, da gre lahko pozdravit novo prijateljico. Ali pa tlačit se v tetin fotelj, ki mu je bil nekoč baje zelo prav, danes pa, po besedah naše tamale, menda ne več tako. Da ne govorim o zavitih stopnicah.....

... Pravzaprav sem hotela napisat članek o zimi. Za kaj vse je tako fina. Mogoče naslednjič. Tokrat se samo pohvalim, da priklon že znamo, papa gre ob konkretni zvočni spremljavi, poleg v rikverc se nam pa samo včasih malo us***e. No... salame je še dovolj....

Zapiski

Ker je bil tale blog ustvarjen (tudi) zato, ker ponavadi od jutranjih do večernih učnih uric pozabim četrtino tega, kar trenutno učim Barta, si zdaj zapisujem trenutne trikce in vaje.

Poleg zgledne hoje na povodcu (lepo kaže! :) imamo trenutno na mizi:
priklon - v začetni fazi;
poleg v rikverc - v začetni fazi, čeprav ne prav novo;
papa - samo še kozmetični popravki.

Vižla x 2

V soboto smo bili na čisto pravem play-dejtu. Dobili smo se s šestmesečnim Ajkom. Primerjava? Vižla v vseh pogledih, tako kot Bart, a veliko bolj vzgojen. :) Tako da sem spet dobila malo navdiha in zagona, da Barta še prej spravim v red. Še isti dan sem namreč (že x-tič) napovedala vojno vlečenju. Po dolgem času sva šla na sprehod s staro ovratnico namesto zatezne in s salamo v žepu namesto piškotov. Ne vem, ali naj uspeh pripišem dobri stari Poli (vbistvu je Mercatorjeva), nizkemu pritisku ali Bartovi utrujenosti - naporni soboti je sledila frizbijevska nedelja; vglavnem... vlečenje je (zaenkrat) opazno potihnilo...

Dve oranžni raketi


Pred metom žogice

Bart Blazni

Včeraj po dolgem času spet napat blaznosti. O tem še nisem pisala, ker je v zadnjih mesecih skoraj izginilo. Po prav lepem dnevu doma sva šla na bližnji travnik še malo pretegnit tace. Med veselim tekanjem sem in tja je našel nekaj fino smrdečega, v čemer se velja globoko povaljat.
Na moj glasen "NE!" se mu je utrgalo. Sledilo je lajanje, skakanje vame, obešanje na roke... skratka repriza mladostniških tečnobnarij v vsej svoji veličini. Moja začetna ignoranca je prerasla v rahlo živčnost, ta pa v jezo, ki je temeljila na potrditvi, da Bartu še vedno ne morem zaupat, ko je spuščen, in da ga pravzaprav sploh ne obvladam. Tam nekje od daleč se je oglašala še želja, da bi imela ali vedela za kako šok terapijo na daljavo, v kakršnikoli obliki (šprico z limoninim sokom, piščalko s predirljivo visokim, za pse oglušujočim zvokom, ... whatever že!). Tako pa sem lahko le stala, ignorirala, kolikor se je pač dalo in iskala priložnost kontraudarca oz. najboljše možnosti ulova.
Vse skupaj je trajalo dobrih 20 minut, obvladala pa sem ga šele potem, ko je zmotno pomislil, da po vsem skupaj resno mislim, da se greva lahko še malo frizbija. Najbrž ni bila prava izbira, je bila pa edina, ki sem jo imela, če nisem hotela na priložnost čakati do.... danes?
Doma sva drug drugega še ves večer in danes zjutraj gledala nezaupljivo, danes pa po dolgem času spet utrjujem avtoriteto.
Očitno si bova zdaj nekaj dni zelo blizu (zelo blizu = 15o centimetrov + dolžina moje iztegnjene roke). Po travnikih pa bo tekal s slednim povodcem.

Našli smo travnik

Blizu doma, stran od ceste, z ne preveč pasjimi obiskovalci. Kar pomeni, da bo Bart lahko večkrat spuščen. Juhu!
Hkrati je to nova priložnost in izziv izboljšat naš šepav odpoklic. Mogoče bo pri tem kaj pomagal frizbi, ki ga imam tudi namen uporabljat na tem super travniku. No, takoj, ko kupim novega. Prejšnjega smo namreč že prebavili.