Ups...

...kaj res že leto in pol nisem ničesar lepega o Bartu napisala? Pa toliko se je zgodilo! Poleti predvsem voda - slana ali sladka, tekoča ali ne,... kadar je bil čas, smo šli nekam k vodi; v vodo, po vodi, pod vodo,...

Jeseni 2011 sva opravila B-Bh. Uspešno, solidno. Rada se spomnim na treninge, pa na generalke na izpitnem poligonu. Sploh na tisto, ko je lilo kot iz škafa. Ko sva domov v Ljubljano bolj plavala kot vozila. Bil je lep čas.

Eh, potem je sledilo vadenje. Tokrat moje. Po črnobelem. To so bili bolj dolgočasni meseci za Barta. Ampak, kadar mi je čas dopuščal, sva se šla zlaufat. Obema je sedlo. :) Ali pa je šel s prijatelji. In tako do aprila 2012, ko sem dokončno zaprla pokrov na črnobelem. Vsaj tako, zares. Seveda še igram. Ampak tako, zase. (Za Barta ne; gre stran, užaljen, ker se ukvarjam s črnobelim in ne z njim, zlatim. Ali pa se zlekne po tleh in "trpi".;)

Potem sva imela srede. Na poligonu pri Fajn psu. Imela sva dopoldneve; na Rašici, Rožniku, sem in tja še kje drugje. Na Javoru ne več, ker ti tam vlomijo v avto in odnesejo torbo z notami vred. In to sredi gozda. 
...pa tako rada sva imela Javor.

V začetku maja smo bili na Hvaru. Najboljše počitnice so bile to, za oba. Zlatko je plaval, včasih tudi po cele dneve, iz vode smo ga skorajda vlekli. Zvečer smo ga na plaži tuširali s plastenko sladke vode. Tudi po dvakrat, ker je bilo včasih nujno treba še en krog. Sredi dneva, v plažnem baru, pa smo, prav tako s plastenko polivali mesta, kjer je morje bruhnilo iz Barta. K sreči ni nihče opazil! Prav tako nas ni nihče vprašal, zakaj hodimo na wc polnit plastenke z vodo, ki naj ne bi bila pitna. Večkrat ob istem obisku.
Zjutraj smo mu iz kožuha pobirali legla gromozanskih klopov (ki naj jih na Hvaru ne bi bilo!); pobral jih je najbrž v podrastju na poti do plaže. In ampulica, ki jo je na vrat dobil še v Ljubljani, se je sprala z njega najbrž že prvi dan. K sreči je bilo vse ok.

Bohinj poleti ter Rašica in Rožnik jeseni.

Potem pa nekaj novega...

Voda, voda, voda

 

Po dveh letih

Danes je 2 leti in 17 dni, odkar je Bart pri nas. Iz male preklaste vižle, ki smo jo dobili in je bruhala vso pot od Budimpešte do doma, je zrasel v močnega psa. Ne samo po kilaži, tudi po mišicah. In vedno močnejši je. Sploh pri vlečenju!! Ne vem, kaj sem naredila narobe, najbrž mu preveč popuščam in dajem preveč svobode pri vohljanju, skakanju levo in desno pred in med mojimi nogami...
Ok... saj tako slabo spet ni. Z vztrajnim delom smo dosegli vsaj to, da zna na zelo kratkem povodcu lepo hodit. Če ne bi bila zraven malo površna, bi pa najbrž hodil tudi na malo daljšem. To me še čaka. ;) Do takrat pa..... bom imela musklfibr v rokah, tako kot ga imam danes.... Za crknit!

Tudi vozimo se rahlo bolj udobno. V prtljažniku je boks in Bart je zadnjič prvič probal sam splezati vanj! Če mu med zadnjimi sedeži odpreva luknjo, tako da ga vidiva skoznjo, mu še kar gre in zna bit dolgo miren. Če ne, pa med vožnjo še vedno joka in cvili. Vseeno pa več leži. Kar je dobro. :)

Odpoklic je rahlo boljši kot pred letom in pol. Tudi "NE!" na daljavo je zadovoljiv. To pomeni, da se v 95% odzove na mojo prepoved, namesto da bi se okopal v kakšni smrdeči mlakuži, kar je bilo še kakšno leto nazaj kar pravilo. Seveda to ne velja za mrhovino in živalske izločke. Tam bi lahko streljali topovi okrog njega, pa jih ne bi slišal. Kar je razumljivo.

Moj cucek odrašča. Seveda je tukaj tudi vzgoja. Trudim se po najboljših močeh. Vem, da sem včasih premalo vztrajna in neodločna in velikokrat (mogoče prevečkrat) nezaupljiva. Pa saj tudi sama odraščam. Morda pa to še pride za mano! ;)

Prišla je pomlad

Končno! =)

Trenutno življenje z Bartom je kar znosno. Malo se je umiril. To opazimo tisti, ki z njim delimo življenje (skoraj) od začetka. Za naključne mimoidoče je še vedno mala oranžna puščica, hiperaktivec s polno energije, brez stikala za izklop. In dejansko je tako, če ga primerjam z marsikaterim sosedom ali sošolcem podobne starosti. Tak je! :)

Pomlad je prinesla nove možnosti zabave. Začeli smo trenirati frizbi! Prva ura je prinesla marsikatero presenečenje. Začetni vtis je bil tak, da bo v navezi Kaja-Bart človek tisti, ki bo šibkejši člen. Nobena skrivnost ni, da neka blazna športnica res nisem. Na kakšni tekmi bi najbrž padla v kategorijo nepremičnin, če bi kategorije merili po gibčnosti tekmovalca. Pa sem si rekla, "pejmo probat, pes 'ma rad frizbi!" 

In glej ga zlomka, pri frizbiju je vse v zapestju. OK! To je pa šlo! Torej bo super, sem si rekla, ko sem metala frizbi za frizbijem, pa so vsi kar nekako naravnost leteli. Bart je počival v senci, pogosto je sicer pogledal v mojo smer, kaj se to pravi, da se grem zabavat brez njega. Ko sem šla končno ponj in sva se postavila v vrsto, je sicer še jamral, češ, zakaj nisva že na vrsti? In tik preden naj bi šla delat, je v isto senčko prišla Lili, sošolka, luštna črna labradorka z globokimi črnimi očmi in svetlečo dlako! Bart je zaljubljen! Najbrž mi ni treba posebej razlagat, da je bilo za tisti dan zanj konec. Frizbi je letel v eno smer, Bart pa v drugo. K Lili. ;) Pubertetniki! Umirila sem ga šele na drugem koncu poligona, po dolgem času in ko nama je Lili pomahala iz avta. Pa še takrat je bil frizbi veliko manj zanimiv kot sicer. Smrček v tla, pa gremo! Z veliko truda nama je z inštruktorico vseeno uspelo psa motivirati, da je dvakrat lepo ujel, potem smo zaključili. Naslednji vikend bo, upam, boljši! :)

Škatla

Boks, po pasje. Kupljen z namenom, da bo šel nekoč v avto. In Bart vanj. Prostovoljno, seveda. Nekaj, kar se mi je še pred kratkim zdela znanstvena fantastika, mi zdaj daje novo upanje, da morda pa le bo... enkrat... ne prav daleč v prihodnosti... Bart sam prišel do avta in se v prtljažnik dvignil vsaj s sprednjimi tacami.

Po začetnem dopoldanskem nezaupanju sva do večera prišla do tega, da je šel Bart že prostovoljno spat v boks. Seveda samo za kratek čas. Čez nekaj dni smo poskusili zapreti vratca. Neuspešno, saj potem nekaj časa spet ni hotel vanj. Po pavzi, ki je trajala slab vikend, smo poskusili spet; tokrat veliko bolj uspešno! Lepo je počakal v boksu, tudi ko sem zaprla vratca in ni pobegnil ven, ko sem jih spet odprla. Juhej! 
Zdaj se z veseljem lahko začnemo igrati Igrice s kletko s kliker.si. Potem pa veselo naprej!

Zlati kuža

Zakaj?

Ker je danes na sprehodu prav skrbno prinašal frizbi nazaj in ga (na ukaz) spuščal največ 2 metra od nas. Ker je bil totalno napaljen nanj, tudi kadar je zapihal veter in izza hribov prinesel neko fajno sled, ki jo je tako zadovoljno vlekel vase. Ker ge že zelo dolgo ni prijela tista zoprna blaznost. Ker je ves čas sprehoda z repom mahal tako močno, da je zgledal kot da bo zdaj zdaj odfrčal nekam daleč. Ker je na potkah, kjer nismo metali frizbija zelo zgledno fehtaril za met tako, da je hodil ob nogi in gledal v učke, čeprav mu tega ni nihče posebej ukazal. Ker je na koncu sprehoda prav pogumno stopil do prtljažnika in ga povohal, čeprav vsi vemo, da se vožnje grozno boji. Ker v avtu danes skoraj nič ni cvilil. Ker je potem doma prav veselo glodal svojo malo palčkasto žvečko, kasneje pa še moj ogrizek od jabolka. Ker se ne more odločiti, kaj od tega dvojega ima raje.
Ker potem, ko sem morala it vadit klavir, ni prav nič sitnaril, ampak se je najlepše zleknil k moji levi nogi (ki je bolj pri miru kot desna) in se ravno prav stiskal obnjo in zaspal.
Ker zdaj že ve, da sme v sobi samo do polovice in se (ok, ne vedno;) na tisti polovici ustavi in vrže dol tudi takrat, kadar midva ne gledava. Ker ne poznam drugega kužka, ki bi se raje stiskal in crkljal, kot on. Iz milijona drugih razlogov. Ker je najbolj bartast. ;)
Zlatko. :)

Brez navdiha...

...za pisanje. Služba večino življenja posrka iz mene še preden je dobro konec torka. Hvala bogu za na pol proste četrtke, še bolj za vikende, najbolj pa za vižle in Barta.

Včeraj smo se spet dobili z Ajkom. Nekje na snegu, tako da smo spet lahko gledali oranžno na belem. Pri svojih sedmih mesecih in pol je Ajk že tako velik kot Bart. Bi rekla, da tudi malo bolj ubogljiv. Procent odzivnosti na prvi klic je veliko višji kot pri Bartu... Ga pa Bart vsaj trikratno prekaša s svojo otročjostjo in pripravljenostjo na karkoli bedastega. Na primer preskočit dva metra široko grapo, da gre lahko pozdravit novo prijateljico. Ali pa tlačit se v tetin fotelj, ki mu je bil nekoč baje zelo prav, danes pa, po besedah naše tamale, menda ne več tako. Da ne govorim o zavitih stopnicah.....

... Pravzaprav sem hotela napisat članek o zimi. Za kaj vse je tako fina. Mogoče naslednjič. Tokrat se samo pohvalim, da priklon že znamo, papa gre ob konkretni zvočni spremljavi, poleg v rikverc se nam pa samo včasih malo us***e. No... salame je še dovolj....

Zapiski

Ker je bil tale blog ustvarjen (tudi) zato, ker ponavadi od jutranjih do večernih učnih uric pozabim četrtino tega, kar trenutno učim Barta, si zdaj zapisujem trenutne trikce in vaje.

Poleg zgledne hoje na povodcu (lepo kaže! :) imamo trenutno na mizi:
priklon - v začetni fazi;
poleg v rikverc - v začetni fazi, čeprav ne prav novo;
papa - samo še kozmetični popravki.

Vižla x 2

V soboto smo bili na čisto pravem play-dejtu. Dobili smo se s šestmesečnim Ajkom. Primerjava? Vižla v vseh pogledih, tako kot Bart, a veliko bolj vzgojen. :) Tako da sem spet dobila malo navdiha in zagona, da Barta še prej spravim v red. Še isti dan sem namreč (že x-tič) napovedala vojno vlečenju. Po dolgem času sva šla na sprehod s staro ovratnico namesto zatezne in s salamo v žepu namesto piškotov. Ne vem, ali naj uspeh pripišem dobri stari Poli (vbistvu je Mercatorjeva), nizkemu pritisku ali Bartovi utrujenosti - naporni soboti je sledila frizbijevska nedelja; vglavnem... vlečenje je (zaenkrat) opazno potihnilo...

Dve oranžni raketi


Pred metom žogice

Bart Blazni

Včeraj po dolgem času spet napat blaznosti. O tem še nisem pisala, ker je v zadnjih mesecih skoraj izginilo. Po prav lepem dnevu doma sva šla na bližnji travnik še malo pretegnit tace. Med veselim tekanjem sem in tja je našel nekaj fino smrdečega, v čemer se velja globoko povaljat.
Na moj glasen "NE!" se mu je utrgalo. Sledilo je lajanje, skakanje vame, obešanje na roke... skratka repriza mladostniških tečnobnarij v vsej svoji veličini. Moja začetna ignoranca je prerasla v rahlo živčnost, ta pa v jezo, ki je temeljila na potrditvi, da Bartu še vedno ne morem zaupat, ko je spuščen, in da ga pravzaprav sploh ne obvladam. Tam nekje od daleč se je oglašala še želja, da bi imela ali vedela za kako šok terapijo na daljavo, v kakršnikoli obliki (šprico z limoninim sokom, piščalko s predirljivo visokim, za pse oglušujočim zvokom, ... whatever že!). Tako pa sem lahko le stala, ignorirala, kolikor se je pač dalo in iskala priložnost kontraudarca oz. najboljše možnosti ulova.
Vse skupaj je trajalo dobrih 20 minut, obvladala pa sem ga šele potem, ko je zmotno pomislil, da po vsem skupaj resno mislim, da se greva lahko še malo frizbija. Najbrž ni bila prava izbira, je bila pa edina, ki sem jo imela, če nisem hotela na priložnost čakati do.... danes?
Doma sva drug drugega še ves večer in danes zjutraj gledala nezaupljivo, danes pa po dolgem času spet utrjujem avtoriteto.
Očitno si bova zdaj nekaj dni zelo blizu (zelo blizu = 15o centimetrov + dolžina moje iztegnjene roke). Po travnikih pa bo tekal s slednim povodcem.

Našli smo travnik

Blizu doma, stran od ceste, z ne preveč pasjimi obiskovalci. Kar pomeni, da bo Bart lahko večkrat spuščen. Juhu!
Hkrati je to nova priložnost in izziv izboljšat naš šepav odpoklic. Mogoče bo pri tem kaj pomagal frizbi, ki ga imam tudi namen uporabljat na tem super travniku. No, takoj, ko kupim novega. Prejšnjega smo namreč že prebavili.

Vlečenje

postaja vedno bolj obvladljivo. Včerajšnji šolski sprehod po Tivoliju se je obrestoval veliko bolj kot je v začetku kazalo. :) Seveda smo še svetlobna leta od popolnosti. A korak bližje.
Veliko je odvisno tudi od moje doslednosti, vem. Vedno bolj opažam, da se splača. In si obljubljam, da se bom v tej smeri bolj trudila. Delo z Bartom me res takoooo veseli! :)
Včasih mi je žal, da se nisva srečala kakih pet let prej, ko sem imela malo več časa in malo manj let; v tem primeru bi šla z veseljem med reševalce. No, ja... mogoče me pa tudi kaj takega še kdaj čaka, kdo ve. Zaenkrat prestopamo stopničko za stopničko. Na popuščenem povodcu, jasno.

Modra in glasna

Najboljša žoga za na sprehod. Jasno za tja, kjer nisi med štirimi stenami, da se piskanje ne zažira v ušesa nič krivih mimoidočih.
V skrajnih primerih uporabna tudi kot ultimativno sredstvo za odpoklic.

Bartova najljubša. :)

Cilji in trenutno stanje

Cilj: na povodcu se ne vleče. Pika. Tudi če vidi psa, ki bi ga rad pozdravil ali se z njim igral.
Trenutno stanje: povodec je popuščen večinoma samo takrat, ko hodimo po trasi naši vsakdanji ali je zunaj peklensko vroče ali ko je grozno utrujen in jezik visi do tal. V ostalih primerih je napet kot tetiva na loku, sploh če je nekje v radiju 500 m kak pes. Lahko ga sploh ne vidi. Lahko niti ni pes, ampak samo preverja, če bi tista mala stvar, ki poplesava v vetru, utegnila biti pes. Ali kaj drugega zabavnega.
Metode in naloge: čimvečkrat obiskati (zaenkrat manj obljudene) Bartu neznane kraje, kjer ne bomo deležni zaskrbljujočih pogledov in očitkov o tem, kako davimo psa. Če je trenutno metoda s špagasto zatezno ovratnico edina, ki deluje, so be it. Veliko slabše bi bilo stanje puščati takšno kot je in se pustiti vleči skozi življenje.

Cilj: v ljudi, ki ga želijo pobožati ali ga ogovorijo, se ne skače. Pika.
Trenutno stanje: vsak, ki ga ogovori vsaj z "Ja, kuža!", je vreden vsaj enega "pipa" s smrčkom na nos, če že ne malo bolj konkretnega poljubčka ali ugriza v nos ali uhelj. Slednje je rezervirano samo za najljubše VIP člane.
Metode in naloge: najprej z ljudmi, ki ga ogovarjajo na ulici: - preusmeriti pozornost preden pride do interakcije in če se le da, zahtevati sedi v času občudovanja. (Vbistvu sem v tejle točki še najbolj bosa.) Nato kupit sestavine za mojito, naročit domov čimveč obiskov, pred tem pa jih inštruirat o tem, kaj narest, če te pes preveč veselo pozdravi, ko stopiš skozi vrata. Mojiti so za nagrado. Za ljudi, jasno.

Cilj: ko ga pokličem po imenu, se vsaj zdrzne in pogleda nekam v smer kličočega... Tri pike...
Trenutno stanje: nekje tukaj. Z občasnimi mrki, ko zgleda da do slišnega centra ni prišel niti A, kaj šele soglasniki. Zaenkrat bom zadovoljna z malim.
Metode in naloge: domača naloga iz pasje šole. Metat salamce levo in desno mimo mene ob klicanju njegovega imena, hkrati pa ime čimbolj (pravzaprav popolnoma) izvzeti iz vsakdanje rabe.

Kolk dela!

Tukaj je!

Moj prvi blog. :)
Al je Bartov? ;) Fejsbuk profil mam namreč že tako potacan z Bartovimi slikami, komentarji na Bartove slike pa s seznanjanjem sveta, kaj Bart dela in ktero je zadnjič ušpičil... ...da sm se odločila, da bo najbrž bolje, če bo vse spravljeno na enem mestu.
Ne bo tako zabaven za brat, kot je Jonasov, jasno... se bom pa jaz toliko bolj zabavala ob pisanju. Pa upam, da mi koristi tudi kot zapiski Bartove vzgoje. To bi namreč krvavo rabila.